Že hiter sprehod skozi katerega izmed mnogih slovenskih muzejev nas prepriča, da ima območje Slovenije zanimivo in barvito preteklost. Arheološke najdbe v teh muzejih nas povežejo z našo preteklostjo in ljudmi, ki so nekoč živeli tukaj, pogosto prav na mestih, kjer danes živimo tudi mi. Da pa bi v celoti razumeli zgodbe naših predhodnikov, ki so se spletle v zgodbo naše sedanjosti, ni dovolj, da preučujemo samo arheološke najdbe.

Arheološka najdišča v Sloveniji – sprehod po njih

Prav tako pomembno je natančno preučevanje arheoloških najdišč, ki nam povedo kje in kako so naši predhodniki živeli in umrli, kakšne verske predstave so imeli in kako so doživljali pokrajino, v kateri danes živimo mi. Z obiskom enega izmed arheoloških najdišč se lahko prav vsak postavi v čevlje nekdanjih prebivalcev današnje Slovenije in začuti tok zgodovine.

Lovci v jamah

Najstarejši sledovi človekovega bivanja v Sloveniji segajo v obdobje starejše kamene dobe. Zanjo so značilna dolga obdobja ledenih dob, ki so bila prekinjena s krajšimi toplimi medledenimi dobami. V teh težkih podnebnih pogojih so se ljudje preživljali z lovom in nabiralništvom. Njihove sledove pogosto najdemo v jamah in spodmolih, ki so nudili zaščito pred vremenom.

Najslavnejše arheološko najdišče iz tega obdobja je nedvomno jama Divje babe I, ki leži v dolini Idrijce. Znano je predvsem po najdbi stegnenice mladega jamskega medveda z luknjicami, ki predstavlja piščal. Narejena je bila pred približno 45 000 leti in je s tem najstarejša tovrstna najdba v Evropi in verjetno tudi na svetu. Pripadala je neandertalcu, veji človeka, ki se je neodvisno od naše veje razvila verjetno v Evropi. Piščal dokazuje, da so bili neandertalci spretni in ustvarjalni in so si poleg izdelovanja praktičnih kamnitih orodij vzeli čas tudi za glasbo. Arheološko najdišče Divje babe pa je danes urejeno kot arheološki park, ki kar vabi k ogledu.

Pred približno 40 000 leti je v Evropo iz Afrike prispel moderni človek. Z neandertalcem sta si nekaj časa delila isti prostor, nato pa je neandertalec izumrl. Razlogi za izumrtje do danes niso povsem razjasnjeni. Moderni človek si je za svoja zavetišča pogosto izbral iste jame kot že prej neandertalec. Tako najdemo njegove sledove tudi na že omenjenem arheološkem najdišču Divje babe. Po zanimivem in bogatem naboru najdb pa izstopa arheološko najdišče Potočka zijalka na gori Olševi. Znano je predvsem po številnih lepo izdelanih koščenih konicah, med najdbami pa sta tudi najstarejša šivanka v Evropi in piščal iz medvedje čeljustnice.

 

Drobnica in pšenica

Pred približno 11.000 leti se ledene dobe zaključijo. S toplejšim vremenom se razširijo gozdovi, gozdne živalske vrste pa so nadomestile ledenodobno favno, kot so severni jeleni, losi in jamski medvedi. V spremenjenih podnebnih razmerah se na nekaterih delih sveta pojavi kmetijstvo, ki se nato postopoma širi na druga območja. Obdobje prvih kmetovalcev imenujemo mlajša kamena doba ali neolitik.

Kmetovanje doseže današnje slovensko ozemlje nekoliko pred sredino 6. tisočletja pr. n. š., in sicer na področju jadranske obale s kraško planoto. Takratni prebivalci Krasa so se preživljali pretežno z živinorejo in tudi z lovom, še vedno pa so se zadrževali v jamah in spodmolih. En izmed takšnih spodmolov je arheološko najdišče Mala Triglavca.

V osrednji in vzhodni Sloveniji se je kmetijski način življenja uveljavil šele v prvi polovici 5. tisočletja pr. n. š. V tem času nastanejo tudi prva kolišča na Ljubljanskem barju, ena izmed najpomembnejših kulturnih dediščin Slovenije, ki je bila uvrščena tudi na seznam Unesca. Do sedaj je bilo na Ljubljanskem barju odkritih več kot 40 arheoloških najdišč z ostanki kolišč. Naselbine so bile grajene na jezerskih bregovih in na poplavnih območjih. Hiše so stale na ploščadih, podprtih s koli. Prebivalci kolišč so izdelovali lepo okrašeno keramično posodje in se ukvarjali s poljedelstvom in živinorejo. Na arheološkem najdišču Hočevarica pri Verdu je bil odkrit tudi eden izmed najstarejših dokazov o obdelavi kovin v jugovzhodnih Alpah, in sicer kalup za vlivanje kovine z ostanki bakra iz prve polovice 36. stoletja pr. n. š. S tem so koliščarske naselbine vstopile v obdobje bakrene dobe. Še posebej znamenita najdba iz tega obdobja je leseno kolo, staro približno 5200 let, ki je bilo odkrito na arheološkem najdišču Stare gmajne pri Verdu. Arheologi sklepajo, da je bil del dvokolesnega voza ali cize. Arheološka najdišča v Sloveniji se s tem postavijo ob bok najpomembnejših svetovnih, saj gre za eno izmed najstarejših tovrstnih najdb na svetu.

Najbolje raziskano grobišče iz časa mlajše kamene in bakrene pa se nahaja v bližini Nemške vasi pri Krškem. Gre za arheološko najdišče Ajdovska jama, kjer so bila odkrita okostja 29 ljudi. Umrli so bili položeni na jamska tla in ograjeni z vencem kamnov ali pa so jih položili na vhod stranskega rova. Na sebi so imeli osebne predmete, v pridanih posodah pa hrano za na pot v svet umrlih. Kurišča, ki so bila prav tako odkrita v jami, pričajo o pogrebnih pojedinah in obredih. Gre torej za naslednje izjemno pomembne arheološke najdbe v Sloveniji.

 

Blišč brona

Naslednja tehnološka inovacija v življenju človeka je bil izum brona, spojine bakra in kositra, ki je dala ime naslednji dobi človeške zgodovine – bronasti dobi (od 26. stol. pr. n. š. do sredine 9. stol. pr. n. š.). V zgodnjem obdobju bronaste dobe še vedno živijo tudi kolišča na Ljubljanskem barju, ki pa nato izginejo kot posledica izsuševanja jezera, ki se je postopoma spremenilo v barje, ljudje pa se preselijo na obrobje barja. Številna pomembna arheološka najdišča v Sloveniji iz tega obdobja so bila odkrita v severovzhodnem delu države. Prevladujejo naselbine v nižinah, izjema pa je naselbina na Brinjevi gori, eno izmed najpomembnejših slovenskih najdišč, katerega poselitev se nadaljuje tudi v naslednjih obdobjih.

Še pomembnejše arheološke najdbe v Sloveniji so tiste iz Brinjeve gore in okolice. Te sodijo v obdobje srednje bronaste dobe. Na začetku tega obdobja se v vzhodni Sloveniji uveljavi nov način pokopa, in sicer pokop pod gomilo. Najbolje raziskana gomila iz tega obdobja leži na Brezju pod Brinjevo goro, v kateri je bilo pokopanih pet nekdanjih prebivalcev prazgodovinske naselbine. Njihovi skeletni ostanki so bili obloženi s kamenjem, preko pa je bila nasuta zemljena gomila, obdana s kamnitim vencem. K isti naselbini verjetno sodijo tudi gomile pri Bukovcu nad Spodnjo Polskavo in pri Morju pri Framu.

Tekom srednje bronaste dobe se življenje in navade ljudi v današnji vzhodni Sloveniji ponovno spremenijo. Namesto skeletnega pokopa pod gomilo se uveljavi žgan pokop v žari na planih grobiščih, ki že napoveduje naslednje obdobje – pozno bronasto dobo.

V današnji zahodni Sloveniji pa je takratni razvoj ubral drugačno pot. Na Krasu in v Istri so v srednji in pozni bronasti dobi zgradili številna naselja na vzpetinah, obdana z mogočnimi kamnitimi obzidji. Med tovrstnimi arheološkimi najdišči po izvrstni ohranjenosti izstopa kaštelir Debela griža pri vasi Volčji Grad pri Komnu. Ker je bilo postavljeno na komaj zaznavno vzpetino, so ga morali dobro utrditi, in debeli kamniti zidovi še danes očarajo obiskovalca.

Obdobje pozne bronaste dobe je čas velikega razcveta. Med raziskanimi naselbinami iz tega časa naj omenimo Ormož in naselbino v današnji Ljubljani na lokaciji Tribuna. Naselbina v Ormožu je bila zgrajena na dobro zavarovani rečni terasi ob Dravi. Obdana je bila z mogočnim zemljenim nasipom, katerega deli so vidni še danes. Naselje je bilo zasnovano v enem zamahu in skrbno načrtovano. Usmeritev ulic in hiš se je ravnala po straneh neba. Vse so bile namreč usmerjene sever-jug ali vzhod-zahod. Ulice so bile široke do 4 m in tlakovane z rečnimi oblicami. Vse kaže na to, da je bil Ormož v pozni bronasti dobi pomembno središče, življenje pa se v njem obdrži še do začetka železne dobe.

Podobna urejena naselbina s prodnatimi tlakovanji je bila odkrita tudi v Ljubljani. Stavbe so bile postavljene v nizih vzdolž ulic. Nizi stavb so bili orientirani v smeri severovzhod-jugozahod. Naselbina je stala ob potoku, pri čemer se na predelu severno od potoka predvideva gospodarski, južno od potoka pa stanovanjski predel. Naselbina se obdrži še v železno dobo.

V Ormožu in Ljubljani so poznana tudi grobišča, kamor so prebivalci pokopavali svoje umrle. Druga pomembna grobišča so bila odkrita še v Rušah, Dobovi, Pobrežju, Novem mestu, Tolminu in v Škocjanu, če naštejemo le nekatere. Takratni ljudje so svoje mrtve sežigali in nato pokopavali v žarah na večjih grobiščih. V grobove so jim pogosto pridali posode s hrano, bogatejši pa so bili pokopani z bronastimi nakitnimi predmeti in deli noše.

Najzanimivejši vidik takratnega življenja pa predstavljajo depoji oz. zakladne najdbe. Gre za namerno odložene sklope dveh ali več predmetov, kot so sekire, sulice ali srpi. Pogosto so bili odloženi v skalne razpoke, špranje ali med skale. Razlage teh depojev niso enotne. Nekateri raziskovalci menijo, da gre za skrivanje predmetov pred nevarnostjo ali pa skladiščenje kovine za predelavo. Druge razlage pravijo, da gre za votivne daritve v okviru verskih dejavnosti ali pa morda daritve, vezane na grobni kult.

Med temi depoji vsekakor izstopa depo iz Mušje jame pri Škocjanu. V tem primeru je bilo v kraško brezno odvrženo veliko število luksuznih kosov orožja, obrambne opreme, bronastih posod in delov noše. Mnogi predmeti so bili pred tem namerno poškodovani ali izpostavljeni ognju. Predmeti pa ne izvirajo le iz bližnjih pokrajin. Veliko jih namreč prihaja iz Karpatske kotline, pa tudi zahodne srednje Evrope, Apeninskega polotoka ter zahodnega in južnega Balkana. Zato sodi med zelo pomembna arheološka najdišča Slovenije. V Mušji jami torej lahko vidimo pomembno svetišče, znano v širokem delu Evrope, kamor so bojevniki darovali orožje silam podzemnega sveta.

 

Boja žejni vojščaki

Starejša železna doba (od sredine 9. stol. pr. n. š. do sredine 4. stol. pr. n. š.) je na Slovenskem čas bojevnikov, knezov in kneginj. Skupaj z najdbami iz kolišč so ravno arheološke najdbe iz tega obdobja v 19. stol. spodbudile domišljijo javnosti in doprinesle k začetkom slovenske arheologije.

V tem času nastanejo naselja na vzpetinah, obdana s kamnitimi obzidji ali zemljenimi nasipi. Po velikosti izstopa naselje Cvinger nad Virom pri Stični s kar 23 ha površine. Obdano je bilo s kamnitim obzidjem, ki je bilo najprej v povprečju debelo 2,2 m, po obnovi v 6. stol. pr. n. š. pa kar 3 m do 3,5 m. Okolica naselja je bila posejana z gomilami. V tistem času so imeli na Dolenjskem namreč navado pokopavati v velike rodovne gomile, kamor je družina polagala svoje umrle skozi več generacij. Večinoma je v eni gomili 20 do 30 grobov, nekatere pa imajo tudi po več sto grobov. Vodilni pripadniki rodbin so bili pokopani z razkošnimi pridatki. Moški, ponosni bojevniki, so s seboj v grob vzeli svoje orožje. Tipična oprema bojevnika iz tistega časa je bila sestavljena iz bojne sekire in sulice oziroma kopja, le najbogatejši pa so si lahko privoščili bronaste čelade in spretno izdelane bronaste oklepe. Nekateri so v posmrtno življenje odšli v spremstvu svojega konja, žrtvovanega ob pogrebu. Bogate ženske so se ponašale s številnimi okrašenimi bronastimi zaponkami, pisanimi steklenimi ogrlicami, pa tudi ogrlicami iz jantarja, ki je k nam prihajal iz daljnega Baltika. Ena izmed kneginj iz Vira pri Stični je bila pokopana v razkošni obleki, ki je bila v celoti pošita z zlatimi okraski.

Okno v svet tedanjega človeka nam ponujajo upodobitve situlske umetnosti. Situlska umetnost je dobila svoje ime po bronastih vedrih ali situlah, ki so bile pogosto umetelno okrašene s figurami ljudi in živali, tovrsten slog okraševanja pa je še posebno visok nivo dosegel na območju današnje Dolenjske. Najbolj znana je seveda vaška situla, ki je bila odkrita na arheološkem najdišču Vače pri Litiji, najštevilnejši primerki pa so poznani iz Novega mesta, mesta situl. Podobe nam pripovedujejo o vsakdanjem življenju takratnih prebivalcev, nedvomno pa tudi o njihovih verskih predstavah in morda tudi o njihovih mitih. Jasno je razvidna tudi tedanja noša. Tako moški kot ženske so nosili dolge tunike. Moški so se skrbno brili tudi po glavi, pokrivali pa so se s čepicami ali klobuki. Ženske so si lase zakrivale z dolgimi rutami. Na spomenikih situlske umetnosti med drugim srečamo motive lova, rokoborbe, sprevodov s kočijami, gostij, igranja inštrumentov.

Dolenjska arheološka najdišča iz tistega časa so najbolje raziskana in po svojem pomenu slovijo tudi na širšem območju srednje Evrope, seveda pa so pomembne skupnosti obstajale tudi v drugih delih današnje Slovenije.  Med najpomembnejšimi arheološkimi najdišči v vzhodni Sloveniji je Poštela na Pohorju. Naselbina je bila obdana z zemljenim nasipom, ki je bil tlakovan z oblicami in drobnim kamenjem. V okolici naselbine se nahajajo plana grobišča z žganimi grobovi in gomile, ki pa se razlikujejo od dolenjskih gomil. Štajerske gomile so namreč manjše, grajene za pokop ene osebe. Mnoge med njimi imajo kamnito grobno kamro.

V zahodni Sloveniji po obsegu raziskanosti prednjači arheološko najdišče Most na Soči. Naselbina je stala na strmem pomolu nad sotočjem Idrijce in Soče. Obsežna arheološka izkopavanja so pokazala, da je bilo naselje skrbno zasnovano. Verjetno je imelo razvito ulično mrežo, naselje pa je bilo tudi razdeljeno na zahodni, obrtniški del, in vzhodni, stanovanjski del. Nasproti naselbine, na drugem bregu Idrijce, se je nahajalo obsežno grobišče, eno izmed največjih raziskanih grobišč teg časa v Evropi. Prebivalci Posočja v tistem času niso gradili gomil. Svoje umrle so sežigali in jih pokopali v grobne jame, ki so jih pokrili s kamnitimi ploščami. Do sedaj je bilo na tem grobišču izkopanih okoli 7000 grobov. To uvršča Most na Soči med najpomembnejša železnodobna najdišča v tem delu Evrope. Da je bila naselbina dobro povezana s preostalim svetom, dokazuje med drugim najdba keramične skodelice (skifosa) z upodobitvijo sove, kakršne so v tem času izdelovali v grški Atiki.

 

Bitke na vozovih

Razcvet železnodobnih skupnosti je sredi 4. stol. pr. n. š. prekinil prihod Keltov, ljudstva iz področja severno od Alp. Območje Štajerske je bilo ob prihodu Keltov že redko naseljeno, drugače pa je bilo na območju Dolenjske. Tamkajšnji staroselski prebivalci so izgubili politično moč in prevzeli keltsko nošo in način pokopa. Značilna oborožitev keltskih bojevnikov je bil dvorezen meč, h kateremu je sodila pogosto okrašena nožnica, opremljeni pa so bili tudi s ščiti, sulicami in bojnimi noži. Ženske so med drugim nosile umetelno okrašene bronaste pasove – sklepance, zaponke in steklene zapestnice.

V keltski vojski so bili poleg pešakov in konjenikov tudi bojevniki na vozovih. Redka najdba keltskega bojnega voza je bila odkrita na keltskem grobišču v Brežicah, kjer so bili ostanki vozov so najdeni v kar treh grobovih. Številni grobovi so bili izkopani tudi v okolici Mihovega na Gorjancih, na lokaciji Grobišča nad Mihovim pa se domneva celo obstoj svetišča.

V nasprotju s tem pa je prebivalstvo zahodne Slovenije uspelo ustaviti pritisk Keltov in obdržati samosvojo identiteto. Kljub temu pa je obseg poselitve upadel. Izmed arheoloških najdišč naj izpostavimo Gradič nad Kobaridom, kjer danes stoji italijanska kostnica. Na tem mestu je stalo svetišče, kjer so lokalni prebivalci, pa tudi prišleki iz Apeninskega polotoka, odlagali votivne daritve, med drugim tudi bronaste kipce božanstev. Pod Gradičem je bila leta 2010 odkrita zanimiva najdba. Odkrit je bil namreč pokop več konj, skupaj z večjim številom predvsem kovinskih predmetov in posameznimi kostmi drugih živali. Konji so bili prekriti s kamnito oblogo. Med kovinskimi predmeti so bili meči, sulične osti, ščiti in deli noše, ki kažejo keltski značaj. Ali gre za zakopane ostanke bitke med Kelti in staroselci, v kateri so bili Kelti poraženi, ali pa gre za mesto, kjer so obredno žrtvovali živali? Odgovor na to vprašanje zaenkrat ostaja odprt. Slavno je tudi najdišče Idrija ob Bači, ki ga odlikujejo grobovi s številnimi kosi raznolikega železnega poljedelskega in obrtniškega orodja, kakšno se je v bolj ali manj nespremenjeni obliki uporabljalo vse do modernega časa.

 

Mesta in vile

V 2. stol. pr. n. š. prostor današnje Slovenije pričnejo osvajati Rimljani. Najprej si leta 177 pr. n. š. podredijo Istro, proces osvajanja pa je bil dokončno zaključen s panonsko vojno v letih 14–9 pr. n. š. in zadušitvijo velikega panonsko-delmatskega upora v letih 6–9 n. š.  O usodi verjetno marsikaterega staroselca priča arheološko najdišče Grad pri Reki. Na naselbini je bilo najdeno rimsko orožje, med drugim tudi katapultni izstrelki in izstrelki za prače, ki dokazujejo, da so Rimljani naselbino oblegali. O rimskem obleganju in osvojitvi podobno priča tudi zakladna najdba rimskega orožja ter številni svinčeni izstrelki  za prače z gradišča Šmihel pod Nanosom.

Po zavzetju ozemlja Rimljani pričnejo graditi mesta. Prvo mesto, zgrajeno na današnjem slovenskem ozemlju, je bilo Emona, ki je bila verjetno ustanovljena leta 14/15. Med sprehodom po Ljubljani lahko še danes občudujemo ostanke rimskega obzidja, ki je v največjem obsegu ohranjeno na Mirju. Med najbolj znane arheološke najdbe v Sloveniji sodi najdba iz Emone. To je pozlačen bronast kip Emonca, ki je bil odkrit na področju nekdanjega emonskega grobišča.

Municipij Celeja (današnje Celje) je bil ustanovljen v času cesarja Klavdija. Na tem mestu je bila že prej pomembna naselbina, na kar kaže velika količina v Savinji odkritih keltskih novcev. Pomembno arheološko najdišče v bližini Celeje je današnji Šempeter v Savinjski dolini, kjer so bili najdeni čudoviti marmornati nagrobni spomeniki bogatih družin.

Za časa cesarja Vespazijana je bil ustanovljen municipij Neviodun (Drnovo pri Krškem). Imel je velik prometen pomen, saj je ležal ob cesti med Emono in Siscijo (današnjim Siskom, ki je bil prav tako pomembno rimsko mesto), imel pa je tudi rečno pristanišče na reki Savi.

Največje in najpomembnejše rimsko mesto na tleh današnje Slovenije pa je bila Petoviona oz. Poetovio. Ustanovljena je bila v času cesarja Trajana na mestu nekdanjega vojaškega tabora. Trajanov naslednik Hadrijan je Petoviono napravil za sedež davčne uprave in osrednjih uradov ilirske carine. Prebivalstvo je bilo pisano, v Petoviono so se namreč stekali prebivalci iz Italije in tudi vzhodnih provinc imperija. Morda je to vplivalo na priljubljenost vzhodnjaškega kulta boga Mitre. Na območju Petovione je bilo do sedaj odkritih kar pet mitrejev, od katerih si je dva možno tudi ogledati na mestu odkritja.

Podeželje je bilo v rimskem času dokaj gosto poseljeno. Posejano je bilo z manjšimi naselbinami, kakršna je obstajala na Igu, ter posamičnimi kmetijami, imenovanimi vile rustike (villae rusticae), ki so bile središča kmetijskih posestev. Na našem prostoru so prevladovala srednje velika posestva. Po razkošju izstopa vila v Simonovem zalivu, ki je imela tudi veliko pristanišče. Danes je arheološko najdišče Simonov zaliv urejeno v arheološki park.

 

Barbari prihajajo!

Po stoletjih razcveta se prične postopen zaton rimskega cesarstva, ki ga označujejo številne državljanske vojne in vdori germanskih in drugih ljudstev čez meje imperija. Za obrambo Italije je bil proti koncu 3. in v 4. stol. zgrajen sistem zapornih zidov z obrambnimi stolpi, imenovan Claustra Alpium Iuliarum. Potekal je od današnje Reke na Hrvaškem do Ziljske doline, najpomembnejša utrdba v tem sistemu pa je bila Hrušica, v tem času imenovana Ad Pirum, katere zidovi so vidni še danes. Pomembna trdnjava je bila tudi Ajdovščina, tedaj Castra. V okviru rimskih zidov je kasneje zrastlo srednjeveško mesto.

Vendar niti mogočne utrdbe niso mogle zadržati številnih vojska, ki so prečkale prostor današnje Slovenije. Zaradi neprestanih nevarnosti je prebivalstvo okoli sredine 5. stol. opustilo mesta v nižinah in se pričelo odseljevati v odročne lege ali na obalo. Med pomembnimi arheološkimi najdišči tistega časa so Tonovcov grad nad Kobaridom, Ajdovski gradec nad Vranjem, Rifnik nad Šentjurjem in Kučar nad Podzemljem. Vsa so naselbine, ki so stale na dobro naravno zavarovanih legah, dodatno pa so bile zaščitene še z obzidji. Pomembno mesto v teh naselbinah je imela krščanska cerkev.

Posebno mesto pa je v tistem času imela utrdba Karnij, današnji Kranj, pomembna strateška točka za Vzhodne Gote, Bizantince in Langobarde. Za proučevanje takratnih prebivalcev je še posebej pomembno njeno grobišče, ki je eno izmed najpomembnejših arheoloških najdišč za proučevanje obdobja preseljevanja narodov v Evropi. Poleg staroselskih grobov s skromnimi predmeti ali brez so bili namreč odkriti tudi številni germanski grobovi, ki so pripadali članom germanske posadke utrdbe in njihovim družinam. Grobovi slovijo po umetelnih zaponkah in pasovih iz dragocenih kovin z vdelanimi poldragimi kamni.

 

Poroke in pogrebi

Zdi se, da so bile konec 6. stol. zgoraj omenjene višinske naselbine opuščene. Tekom naslednjega stoletja so se v naše kraje doselijo Slovani. Ti so se spojili s prejšnjimi prebivalci in se od njih tudi naučili določenih spretnosti.

Ko omenjamo arheološka najdišča v Sloveniji, moramo omeniti eno izmed najpomembnejših najdišč iz tega obdobja – to je Gradišče nad Bašljem. Na tem mestu je bila že v pozni antiki pomembna višinska naselbina, ki je bila naseljena tudi v staroslovanski dobi. Izstopa po številnih kosih vojaške opreme, med katerimi so tudi redki bronasti in pozlačeni kosi, s katerimi so bili nedvomno opremljeni pripadniki višjega sloja. Zdi se, da je imela naselbina pomemben vojaški značaj.

Najbolje raziskan predel Slovenije za obdobje Slovanov pa je Blejski kot. Zanimivo sliko priseljevanja Slovanov kaže predvsem arheološko najdišče Pristava pod Blejskim gradom, kjer sta bili odkriti staroselsko in slovansko grobišče. Grobovi kažejo, da so se novo prispeli Slovani možili s staroselkami in sčasoma sta se obe populaciji spojili v enotno skupino.

Morda je to dober povzetek značilnosti zgodovine slovenskega prostora, ki je v vseh obdobjih predstavljal pomembno križišče med različnimi svetovi. Številni valovi prišlekov od kamene dobe do sedanjosti so se spojili s predhodnimi prebivalci v pisano mešanico, iz katere smo nastali današnji prebivalci Slovenije. V vsakem izmed nas je tako tudi kos železnodobnega kneza, Kelta, Rimljana in še koga.